OTROCI PO NAŠIH STANDARDIH

Pogosto so otroci kaznovani za to, ker so ljudje. In to mali ljudje, ki še ne poznajo in ne zmorejo upoštevati vseh pravil in vedenjskih norm, ki veljajo v svetu odraslih. Jezimo se, ker brez filtrov pokažejo kar čutijo – sploh ko gre za težke občutke. S tem jim sporočamo, da izražanje čustev ni dobrodošlo in zaželjeno. Jezimo se, ker še niso sposobni sami sebe regulirati in neprestano potrebujejo nas, odrasle, da jim pri tem pomagamo. Dojenčki se rodijo z zelo omejeno kapaciteto regulacije čustev. Toleriranje in uravnavanje občutkov je kapaciteta, ki se počasi razvija skozi otroška leta vse do konca najstniških let. Otrokova sposobnost uravnavanja čustev se krepi s širjenjem nabora ostalih veščin: razvoj govora, hoja, branje, socializacija… V prvih letih otrokovega življenja pa smo za regulacijo otroka odgovorni mi, starši, ki jim nudimo varno bazo, stabilnost, zgled, prisotnost, tolažbo in prave besede za to, kar sami še ne znajo izraziti. Če jih pri tej pomembni nalogi zapustimo, bodo najverjetneje celo življenje imeli težave pri samoregulaciji.

Ali ste se kdaj vprašali, če svojim otrokom res dovolimo, da so otroci ali pa od njih pričakujemo, da se obnašajo kot mali odrasli? In to popolni odrasli. Otrokom namreč ne dovolimo, da imajo težek dan. Ne dovolimo jim, da se jim ne da. Ne dovolimo jim, da izustijo kaj nespoštljivega. Ne dovolimo jim, da se grdo obnašajo. Ne dovolimo jim, da se jezijo. Ne dovolimo jim, da izgubijo potrpljenje. Toda mi, odrasli, to počnemo ves čas. Zakaj torej dvojna merila? Zakaj od otrok zahtevamo visoke standarde, ki jih sami ne uspemo dosegati? Ali morajo res otroci biti popolnejši od nas?