“MAMI, ZAKAJ PA TI NE SLEDIŠ SONCU?”

Ne rastejo samo otroci. Tudi mi, starši, rastemo. Tako, kot opazujemo, kaj bodo otroci naredili s svojimi življenji, tudi oni opazujejo, kaj bomo mi naredili z našimi.

Če otroku rečemo: “Življenje je čudovito”, ampak tega ne živimo, preizkušamo in izražamo sami… Kako nam bo otrok lahko sploh verjel?

Če otroku govorimo: “Sledi svojemu srcu”, mi pa svoje srce dan za dnem utišamo, ga teptamo in dajemo prednost drugim dejavnikom… Le kako nam bo otrok zaupal?

Če otroka učimo: “Najpomembnejša je ljubezen”, sami pa smo od nje vedno bolj odtujeni, se zanjo ne potrudimo in ji ne verjamemo več… Kako naj pričakujemo, da nas bo otrok vzel resno?

Če otroka spodbujamo: “V življenju lahko dosežeš karkoli. Pojdi za soncem!”, mi pa smo v svoji situaciji nesrečni, neizpolnjeni in brez perspektive… Kako bo otrok ponotranjil naše sporočilo?

Ne moremo otrok spodbujati naj gredo v smer, ki je sami ne izbiramo dan za dnem. To ne pomeni, da moramo biti popolni. Nihče ni popoln. Moramo pa razumeti nekaj bistvenega: biti starš ne pomeni le to, da se ves čas trudimo za otroke. Pomeni tudi to, da se trudimo zase! Da jim s svojim zgledom pokažemo, kako je živeti v skladu z vrednotami, ki jim jih želimo predati. Naj vidijo, kako izgleda, ko nekdo sledi soncu, svojim sanjam, verjame v ljubezen, je pogumen, dela napake, znova vstane in… RASTE, skupaj z njimi.